MORJE. Ah ja, tako pač je. Poletje v vseh prebudi občutke, smeh, voljo do življenja. Zato mam tut js rada poletje, sonce, poletne dni, še najbolj pa polertne noči. In povem vam, kar je meni zaupal on: Za vse, čisto vse, kar narediš, je krivo morje... =P
1. dan - 18.7.
Zvečer pridemo v Split, kjer po letu dni spet vidim Tonija. Postal je večji, še vedno pa pretirano zaščitniški. Ne razume slovensko, meni pa se ne da govorit po hrvaško. Pa nama tokrat za spremembo še kar gre. Razpravljava o pivskih dogodivščinah, potem zaspiva.
2. dan
Vstanem se zelo zgodej. Gremo na trajekt, js pa v mojih 11cm čevlih. Uf. Navdušena sem nad apartmajem, ki ma 4 spalnice, pa še lastniki imajo 2 sina. =P
3. dan
Na plažo se spokamo v Jelso, ker mi tista kjer smo bli prejšnji dan ni všeč. Tam kot lani tut Splitčana, spomnim se ju še od lani. Burek za zajtrk, čez 1 uro kopanje, pa vezanje natikačev na kamne. x) In seveda, ne sme manjkati sovražen pogled na vse okoli. Klara in Mare me naučita taroka, ki mi je kar všeč.
4. dan
Dan odkritij. S prijatelji iz Zagreba gremo na njihovo jadrnico. Križarimo po Paklenih otokih, vsidramo se da Dobrem otoku. Ugotovimo, da bi bila dober pomorščak. Všeč mi je majanje, stvari, ki jih moraš delat. Pa dejstvo, da si odvisen samo od sebe.
5. dan
Začne se pravo življenje. Zjutraj seveda plaža, zvečer pa se dobimo na pijači z Antejem, pride tut Antonio. Gremo na pijačo z njim, dobro se razumemo. Všeč mi je njegov smeh, postane mi simpatičen. Še se bomo videli.
6. dan
Končno se odločimo in poiščemo plažo v Vrboski. Lepa, bori, senca in kamni. K.in M. zvečer kupta pijačo, potem gremo na našo nočno plažico, ki mi je že postala všeč. Seveda prideta tut Antonio in Darko. Kaj pa bi na morju brez domačinov. :D Dobre volje gremo v gostilno. Pogovarjamo se neki o Ani in jaz izjavim, da je A. luškan. Kar v K. sproži pomisleke. Ne glede na vse, ne razumem, kaj je narobe, če se to pove.
7. dan
Kot vedno gremo za cel dan na plažo, še pred tem pojem burek. :) Na plaži vidim, da so moje najljubše kopalke že čisto uničene. Groza. Potem dočakam večer, ko ga spet feštamo. Mogoče je imela K. prav, malo mi je res všeč. Ampak malo. Čisto malo. A. predlaga, da gremo v marino in storimo nekaj. hehe. Sprva malo pomislekov z moje strani, potem se spomnim včerešnjega pogovarjanja. Lahko uživamo, saj smo še mladi. Kdaj pa, če ne zdej. Najprej nič, potem se prvi zasmeje A. Vidim, da je res hecno, in kmalu se oba smejiva kot nora, ostali pa naju le opazujejo. D. črkuje besedo A-V-T-O, kar prebudi gore smeha. Všeč mi je A. smeh, pravim mu hrček. Izgleda kot petleten otrok, ki je ravnokar dobil novo igračko in je vesel. Hočem pit vodo, in se brez občutka za razdaljo butnem v pipo. Običajno bi bolelo. Tokrat ne. Smantana midva skačeva čez štango. x) Potem se umirim, meditiram, gledam zvezdice. Še nikoli v življenju se nisem tok smejala. 8. dan
Plaža, kot vedno. Morje je mirno, toplo in čisto. Včasih mu pokažem, da ga imam rada tako, da mu dam lupčka. Otročje, pa kaj zato. Mare nas zvečer odpelje na večerjo v Jelso. Pica je super, ampak mi rada slabo. Je pač tak dan. Doma zaspim takoj. Postelja zaškripa vsakič, ko se obrnem.
9. dan
Komaj čakam večer, pa je treba tut podnevi živet. Na morju je vroče in sončno, voda pa pretirano topla. Tam nekje, 27 stopinj. Okoli dveh pokliče Jadranka, pravi, da sta blizu. Pomigne mi, da grem gor, da grem z njima v marino. Kar najhitreje me poskušata naučiti vse. Vezavo, tehnike, spuščanje sidra, o vetrovih in vozlih. Prepričana sta, da sem prava za na jadrnico. Mogoče pa res, ko bom starejša, sigurno. Po večerji se odpravimo v mesto. K. in M. spet kupita, potem pa naša plažica. Malo preveč sem vesela, težko že hodim. Uležem se A. na noge in se smejim. Iščeva mali voz. M. in K. se smejita in pravita, da je to ilegalno. On me boža po laseh, mogoče misli, da mi bo po tem bolje. Potem gremo v Rivo. Skoraj padem v vodo med hojo. Potem se obesim nanj. Ima takooo tople roke... =P Na veliko se opravičujem, ker more bit skos pri meni, pravim naj gre in dela, kar hoče. Pa ne gre. Reče, da bo ostal pri meni. Tam je kretenski natakar, ki mi ne da vode. In glej ti čudo, ime mu je Jure. Očitno je kretenskost v imenu... Iz lepega padem v jok. Še sama ne vem zakaj. On nas pospremi domov. Vidim ga zadnjič, le da tega še ne vem.
10. dan
Na srečo mi ni slabo. Gremo namreč na jadrnico. Voda na Bolu je ledena. Vseeno pa je gužva ubijalska. Že po dveh urah se naveličamo in gremo nazaj proti Hvaru. Začne pihat močan maestral in valovi so ogromni. Gunca nas sem in tja, Klara se trese od straha. Jaz zaspim. Na večerjo prideta A. starša. Njega ni. Moral je nazaj v Split. Postanem slabe volje, vseeno se pozneje dobimo z D. Ko me vidi kelnar Jure, vsem razlaga, kaj je bilo prejšnji dan. Prijazen dečko ni kaj. Pride tudi Nikola, ki me prijazno pogleda. D. pravi, da bi bil N. dober zame. Odgovor: Pa mogli bi...
11. dan
Eh ja. Na plaži krasno. Enostavno obožujem morje. Ko plavam daleč na odprto, je voda pod mano temna, čista in globoka. Prelepo, vznemerljivo, pa tudi malo strašno. Pomislim, da je pravzaprav škoda, da ne živim ob obali. Potem bi bila pri morju celo leto. =P Zvečer piknik z A. starši. Spet vidim nonota. Všeč mi je, prijazen je. In jaz sem všeč njemu. On govori, jaz kimam, ko kaj rečem, me tako ne sliši. Potem vsi govorijo o Lovrencu, A. bratu. Rad ima ribe. A. ima kot jaz rad meso in ne mara zelenjave. Nono mi ves ponosen pokaže slike. Dojenček, pa vsi v smeh. To je A., še malo se mi spremenil. Isti nasmeh. In potem, spet D. Po eni uri gre, reče nam, da gre pecat (ki pomeni v hvarščini kaj??). M. pravi, da gre lovit ribe, K., da gre lovit babnice, jaz, kadit!!! =P
12. dan
Zaradi sonca in soli so moji lasje že čisto blond. Izkoristim toplo morje in sem čim več v vodi. Pozneje, ko smo v kafiču z D., pogrešam A. Ni več tako smešno. Zadnjič vidim D., in kaj vem, tudi njega bom pogrešala. Sploh ne bo več smešno.
13. dan
Predzadnji dan. Nočem še domov. Doma je mrzlo. Na pikniku z lastniki apartmaja jemo pašticado. Všeč mi je. Ob 11. naj bi šli ven z N., pa se nam ne da. Na moji postelji igramo tarok in pišemo izjave morja. Tako se spet spomnim nanj. In čeprav je bilo ta večer dobro, mi ne gre iz glave misel: še en dan, potem vse zapustim.
14. dan
Zjutraj se sonček ni prikazal. Odidemo na izlet v Hvar. Gužvi ni konca. Spet jem pico za kosilo. Popoldne sledi še zadnje kopanje. Burja je ohladila morje. Super. Tako mi je bolj všeč. Morje zajamem v litrsko flašo, da ga odnesem s seboj domov in me bo tolažilo skozi leto. Obljubim, da ga vrnem naslednje leto, točno tja, kjer sem ga vzela. Na kamen na plaži vklesam naša imena. V spomin na poletje, ko smo gledali oblake, v spomin na poletje smeha. Zvečer zadnjič v mestu srečamo Ivico. Čeprav je hladno in burja, gremo na konec marine, da naše posebno mesto. I. nas potem odpelje domov. Pravi, da bo poklical, ko bo v Sloveniji. Jaz mu naročim, naj pozdravi brata.
15. dan
Potujemo nazaj. Še zadnjič pojem za zajtrk tipično morsko dalmatinsko jed, burek. =) Odpeljemo. Ozrem se po hiši, stolih in ulici. V oči mi pridejo solze. naslednje leto, si rečem. Vse bo enako, upam. Ko čakamo na trajek, je po radiu Co to maš, potem pa še Pantagana. To me spravi v boljšo voljo. Na trajektu ne grekam nazaj. Lažje je tako.
To je bilo torej poletje, ko smo gledali oblake, poletje smeha. To je to. Na srečo grem jutri spet malo na morje, tokrat v Savudrijo. Upam, da bo fajn. K. me je včeraj razveselila, ko je rekla, da greva čez en teden v Split. Se že veselim, spet bom videla A., bo še fešta.
Ta-ta. Oznake: osebno |
